Čokoladna vojna, spletna trgovina Moja čokolada

Res je, da je bila vojna, o kateri je govora. Politična vojna, v kateri ni bilo vključenega orožja, nasilja in smrti. Zato pa je ta vojna vsebovala veliko ostrih in težkih besed ter mnoge aktivnosti politikov, ki so v resnici reševali interese čokoladne industrije.

Evropska unija

Leta 1994 je Evropska unija uvajala različne standarde v prehrani, katerih namen je bil, da bi poenotili kakovost živil na trgih vseh članic Evropske unije. To je bilo nujno potrebno, saj so pred združevanjem države imele različne standarde in poglede na kakovost živil, kar pa je bilo za enotno Evropo popolnoma nesprejemljivo.

Pri večini živil je standardizacija potekala brez večjih težav. Zapletlo pa se je ravno pri čokoladi, ki je politikom v Evropi še nekaj časa povzročala sive lase. Belgija, Francija in Nemčija so pri procesu standardizacije čokolade zastopale stališče, da se lahko beseda »čokolada« uporablja samo za živila, ki vsebujejo vsaj 50% kakava. Prav tako pa čokoladni izdelki ne bi smeli vsebovati rastlinskih maščob, ki jih velikokrat najdemo v tablicah čokolade v Veliki Britaniji.

Čokoladni izdelki

To bi pomenilo, da se vse čokoladne tablice, slaščice in drugi čokoladni izdelki, ki jih najdemo na policah trgovin in vsebujejo rastlinske maščobe ter manj kot 50% kakava, ne bi več imenovali »čokolada«, ampak bi jih morali preimenovati, drugače se na trgih Evrope ne bi več pojavljali. To bi seveda bil hud udarec za čokoladno industrijo, saj ji velik delež zaslužka prinašajo ravno te čokolade. Zato so se izdelovalci čokolade uprli in v ogenj poslali svoje politike.

Tako se je trem državam, ki so postavile stroge in visoke kriterije glede čokolade, najprej po robu postavila Velika Britanija. A v resnici ni šlo za upor politikov, ampak za upor ene izmed največjih izdelovalk čokolade – Cadbury.

Podjetje, ki na leto izdela več ton čokoladnih izdelkov, ki vsebujejo kar manj kot 10% kakava, namreč ni moglo sprejeti tako hudih in visokih kriterijev Evropske unije.

Izgube bi bile za to podjetje enostavno prevelike. Po dolgih mesecih pogovorov, argumentov in groženj s trgovinskimi prepovedmi ter zaporami je Nemčija nepričakovano zamenjala stran in se pridružila Veliki Britaniji. Domnevajo, da je bil vzrok za to pritisk Švice, ki sicer ni članica Evropske unije, a sodi med večje proizvajalke čokoladnih izdelkov. Tako kot Cadbury, bi tudi švicarska podjetja omejitev Evropske unije hudo prizadela, saj na njen trg ne bi mogla več izvažati svojih mlečnih čokoladic.

Spor se je vlekel še nekaj mesecev, a prestop Nemčije je bil odločilnega pomena. Dve veliki evropski državi sta skupaj dosegli, da se danes v Evropi za čokolado smatra vse, kar vsebuje vsaj 2,5% suhe nemastne snovi – kakavovih delov (izjema je bela čokolada), prav tako pa lahko čokolada vsebuje do 5% maščob rastlinskega izvora. A poslanci so izglasovali dodatno pravilo, ki določa, da morajo biti na vsaki čokoladici napisane sestavine in količine teh sestavin, ki jih čokolada vsebuje.

Na koncu so bili zmagovalci praktično vsi. Podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo čokolade, lahko na evropski trg še vedno izvažajo vse svoje izdelke, saj so standardi za čokolade veliko nižji od začetnega izhodišča. Kupci pa nismo zaradi tega nič bolj prikrajšani, saj lahko pred nakupom vedno preverimo, koliko kakava in drugih sestavin naša čokolada vsebuje ter se tako odločimo, po kateri čokoladi bomo posegli.